Tinitus. Zvok, ki ga slišiš, a ga nihče drug ne more. Nekaj tako preprostega, a hkrati izčrpavajočega. Pri meni se je začelo po dolgem koncertu. Sprva sem mislil, da bo minilo čez noč, kot vedno. A ni. Naslednje jutro je bil tam. Enakomeren, visok ton, kot bi nekdo v ozadju držal prst na tipki.

Sprva sem skušal ignorirati. Zatiskal sem si ušesa, menjal blazine, iskal tišino, a bolj kot sem jo iskal, bolj sem ga slišal. Tinitus je postal stalni spremljevalec. V službi, na sprehodu, v avtu,… ne glasen, ne boleč, a vedno prisoten.

Zdravniki so mi povedali, da gre za motnjo, ne za bolezen. Da se pogosto ne da ugotoviti točnega vzroka in da tudi zdravila pravzaprav ni. To me je sprva potrlo. Kako naj se sprijaznim z mislijo, da bo to mogoče ostalo z mano celo življenje?

A potem sem se odločil, da bom nekaj vseeno naredil. Začel sem raziskovati metode obvladovanja: zvočna terapija, sprostitvene tehnike, omejevanje stresa. Zvečer pred spanjem uporabljam blago belo šumenje, kar mi pomaga, da ne poslušam samega sebe. V službi si vzamem kratke odmike brez slušalk, da ne obremenjujem dodatno ušes.

Tinitus ni izginil. A ni več sovražnik. Naučil sem se ga umestiti v vsakdan kot nekaj, kar je del mene, a me ne opredeljuje. Danes o njem govorim brez sramu. Ker vem, da nas je več, kot si mislimo. In ker je včasih že to, da nekomu poveš ‘vem, kako je’, prvi korak k olajšanju.

Tinitus me je naučil, da je treba včasih stvari sprejeti, ne premagati. Da vsega ni mogoče utišati, lahko pa spremenimo odnos do tega. Danes bolj cenim tišino, kadar jo res občutim. In bolj pazim nase, na hrup, na stres, na utrujenost. Tinitus me je prisilil v počasnost, ki sem se ji prej izogibal. A prav ta počasnost mi je vrnila stik s sabo. In tega mu ne morem zameriti.