Babice in dedki nam lahko vedno dajo nepozabne spomine. Tako sem sama imela babico in dedka najrajši na svetu. Komaj sem čakala, da bom imela čas in jih obiskala. Onadva pa sta me vedno pričakala dobre volje. Ne bom pozabila njihovih objemov ob prihodu in kako je dedek čakal pred oknom, kdaj se bom pripeljala. 

Ker pa sem bila tudi jaz do njih zelo skrbna, sem jima redno strigla nohte. Enkrat se prav spomnim, ko sem jima prvič strigla nohte, da je imel dedek vraščen noht. To se mi je zdelo dovolj pomembno, da sem se tisti trenutek odločila, da bom redno skrbela za njihove nohte. Oba sta bila zelo hvaležna zato. Takrat je meni to bilo čisto nekaj normalnega. Ko je dedek imel vraščen noht, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem mu noht rešila. Zame to ni bila tako težka naloga, kajti enkrat sem med počitniškim delom, delala v salonu, kjer sem pomagala puncam pri nohtih. Naučila sem se ravno dovolj, da sem vedela, kako se vraščen noht zdravi in kdaj je potreben obisk zdravnika, ker brez antibiotika ne gre. 

Ko sem vprašala dedka, kako dolgo že ima vraščen noht, mi je povedal, da je nekaj dni nazaj čutil bolečino. Takrat se je vraščen noht moral začeti. Vedela sem, da je še pravi čas, da bom situacijo rešila in ne bo potrebno k zdravniku. Kako vesel in hvaležen je bil dedek, ko ga noht ni več bolel. Jaz pa sem bila zadovoljna, da sem mu lahko pomagala. To je zame bila ena malenkost, kajti ko sem bila majhna, sta onadva velikokrat skrbela zame. 

Lahko samo rečem, da prijetni spomini ostanejo, pa čeprav je to bil vraščen noht. Nikoli ne bom pozabila, kako krasna človeka sta to bila in kako zelo rada jih imam. Imata posebno mesto v mojem srcu.