Ko sem bil otrok, sem si najbolj želel svojo skrivno bazo. Nekaj svojega, kamor bi lahko povabil prijatelje, se skrival, izmišljeval igre in bil »velik« na svoj način. Moj oče je imel posluh za takšne stvari in mi je nekega poletja obljubil, da se bova skupaj lotila gradnje lesene hiške na vrtu. Še danes se živo spomnim navdušenja, ko sva začela načrtovati: kako velika naj bo, ali bo imela okno, ali bo streha poševna in ali bodo vrata lesene hiške imela ključ.

Kupila sva nekaj desk, strešno lepenko in barvo. Skupaj sva žagala, vijačila in brusila. Dnevi so minevali v delu, zvečer pa sem si že predstavljal, kako bo, ko bo hiška dokončana. In ko je bila, sem se vanjo »preselil« za skoraj celo poletje. Imela je polico za knjige, staro preprogo, nekaj blazin in otroško domišljijo, ki ni poznala meja.

Sosedovi otroci so jo hitro posvojili – igrali smo se trgovino, gasilsko postajo in pirate. Vsaka igra je dobila povsem novo dimenzijo, ker smo imeli svoj prostor. Lesena hiška ni bila le zabava, bila je tudi učiteljica sodelovanja, popravljanja napak in prvih občutkov odgovornosti.

Danes, ko imam svoje otroke, sem to zgodbo ponovil. Na drugem vrtu, z drugimi materiali, a z isto idejo – lesena hiška. Spet sem meril, žagal in sestavljal, tokrat s svojimi otroki ob sebi. Ko jo danes pogledam, me preplavi val nostalgije. Lesene hiške imajo nekaj posebnega. Niso le kup lesa in žebljev, temveč prostor, kjer otroštvo dobi obliko. Verjamem, da bodo tudi moji otroci čez leta rekli: »To je bilo nekaj najlepšega, kar smo imeli.«

Najlepše pri leseni hiški je, da z leti ne izgubi pomena. Ko otroci odraščajo, postane prostor za branje, ustvarjanje ali tiho umikanje pred svetom. Tudi pozimi, ko jo pokrije sneg, ostaja simbol igre in domišljije. Včasih sedim na klopci ob njej in opazujem, kako jo moji otroci uporabljajo čisto po svoje, in v tistem trenutku vem, da se je vsaka ura gradnje resnično izplačala.