Prijateljica se je povabila na obisk in takrat res nisem pričakovala, da mi ima nekaj povedati. Mislila sem, da je to ena najina standardna kavica, ki sva jo velikokrat pili skupaj. No, pa ni bilo čisto tako, prosila me je, da če bi bila njena poročna priča. Takrat sem takoj pomislila, da bi bila najina foto knjiga prekrasno poročno darilo. Bili sva res dobre prijateljice, kadarkoli je katera potrebovala pomoč sva si pomagali, znali sva ena drugo potolažiti.

Da bom njena poročna priča, me ni niti tako presenetilo, ker to sva se že pogovarjali, da ko se bova poročili, bova ena drugi poročni priči. Nikoli pa se nisva pogovarjali, kaj bi si kupili. Ne vem, zakaj sem dobila idejo, da bi bila foto knjiga prekrasno darilo. To bi bil spomin od mene zanjo. Seveda ne bi to bilo edino darilo, kupila bi ji še nekaj, ampak to bi bilo to lepo darilo, ki bi povezovalo najino prijateljstvo, ker bi poiskala vse najine slike in tako bi nastala ena lepa foto knjiga, najinih spominov, kjerkoli sva že bili.

To je bila najina najdaljša kava, ker sva se začeli pogovarjati vse, kar se tiče poroke. Kdaj bo poroka, kako bo oblečena, kaj si želi, kje bo poroka in zakaj se je tako na hitro odločila? Moram reči, da je ta pogovor bil predvsem čustven, kajti zavedali sva se tudi, da ko se bo ena poročila, najino prijateljstvo ne bo več tako sproščeno. Sedaj sem imela delo, kajti foto knjiga je zahtevala svoj čas. Najti vse najine slike in jih razporediti, da bo foto knjiga dobila lep videz je bilo veliko dela. Vendar se ga nisem bala, prav uživala sem v tem, da sem iskala slike in se spominjala najinih izletov, razvajanj, kavic. Vse slike sem povezala, tako je nastala prekrasna foto knjiga, ki jo bo prijateljica neizmerno vesela.