Malo stran od vasi, kjer živimo imamo njivo, na njej pa majhno barako z najbolj nujnimi pripomočki, ki jih potrebujemo za delo na njivi. Je na čudoviti lokaciji in dovolj oddaljena od vseh hiš v vasi. Pogosto zvečer, po napornem delu, ostanemo tam in opazujemo sončni zahod. V poletnih dneh včasih povabimo prijatelje, da se nam zvečer pridružijo. Skupaj se malo družimo, kaj dobrega pojemo in popijemo. Čudovite lanterne, ki sem jih kupila lani, nam dodajo pridih romantike.

Čisto vsakega, ki pride zvečer na našo njivo, moje lanterne naravnost očarajo. Videti so kot drobne kresničke, saj sem jih obesila na grmovje in veje dreves. Na njivi sicer gojimo zelenjavo, imamo pa tudi nekaj sadnih dreves in okrasnih grmovnic. Preden sem našla te lanterne, smo imeli manjšo težavo, saj je bilo včasih zvečer temno kot v rogu, elektrike pa na njivi nimamo. Dolgo časa sem iskala prav take lanterne na baterijo in ko sem jih končno našla, sem bila navdušena. Pogosto me vprašajo, kje sem te lanterne kupila in z veseljem jim povem, da bodo lahko razveselile še koga drugega.

Ker oba z možem delava v pisarni, kar pomeni veliko sedečega dela, pa tudi otroka v šoli pretežno sedita, je naša njiva naša rešiteljica. Popoldneve najraje preživljamo v naravi, tam malo delamo, malo se igramo, zvečer pa prižgemo naše lanterne in si pripravimo nekaj za jesti. Zadnjič sem otrokoma rekla, da me te lanterne prav res spominjajo na drobne kresničke in oba sta me začudeno pogledala in vprašala kaj so to kresničke. Takrat sem se zavedela, da jih dandanes res nikjer ni. Ko sem bila jaz majhna, je bil travnik poln kresničk, s prijatelji smo veselo tekali po travniku in jih lovili. Škoda, da so naši otroci prikrajšani za ta čudež narave, še dobro, da imamo lanterne, ki so vsaj minimalen približek, samo da ne utripajo.